Alzheimerjeva bolezen. Znaki. Diagnostirovka. preparati

Statistični podatki potrjujejo, da je Alzheimerjeva bolezen bolj pogosta pri ženskah kot pri moških. To se lahko začne že po menopavzi, toda glavni znaki bolezni pokaže šele po desetih ali petnajstih letih. Ponavadi se diagnoza postavi v prostor petinšestdeset in devetdesetih let.

Simptomi bolezni

Na žalost, mnogi doma bolna oseba, ki verjamejo, da so prvi znaki Alzheimerjeve bolezni - to ni nič, kot običajnih sprememb, povezanih s staranjem prebivalstva. Toda v resnici, lahko prepozna bolezen zgodaj. Njegovih prvih manifestacij vključujejo:

- nevnimatelnost-
- zabyvchivost-
- zmedenost v prostoru, času in okoliških predmetah-
- čustveno rasstroystva-
- apatiyu-
- skrb.

Bolniki ponavadi pritožujejo zaradi težav pri izpolnjevanju različnih prejemkov, kot tudi izvajati preproste matematične operacije. Njihova pisava se lahko spremeni. V nekaterih primerih, razvoj delirij, halucinacije in mogoče krči.

Naslednji simptomi pojavijo pozneje:

- nezmožnost, da bi našli sorodnike in prijatelje people-
- težave s hojo, ki se je kasneje preoblikovala v značilno prelaganja pohodku-
- izguba sposobnosti samostojnega gibanja in razmišljanja.

diagnostika

Zdravniki uporabljajo več različnih orodij za ugotavljanje verjetnosti Alzheimerjeve bolezni. Sprva je potekala anamneze - oseba raziskavo o splošnem stanju njegovo zdravje, pa tudi o preteklih zdravstvene težave, in kakšne so njegove sposobnosti za opravljanje vsakodnevnih opravil. Strokovnjak lahko uporabljajo različne meta testiranje za oceno spomin, pozornost, sposobnost reševanja problemov in značilnosti govora. Uporablja se kot medicinske diagnostične metode, kot so urina, krvi hrbtenjačni tekočini, CT, MRI, EKG, EEG. Pomembno je, da se oceni funkcionalno delovanje ščitnice in opraviti biokemične raziskave pijačo. Če je bolnik trpi za Alzheimerjevo boleznijo, je bilo na ravni beljakovin Av42 vzporedno s povečanjem tau proteina precej zmanjšalo. Če v cerebrospinalni tekočini so kombinacija teh dveh označevalcev bolezni, natančnosti diagnoze na povečanja naročil.

Zdravljenje. Rabljeni droge

zdravljenje Alzheimerjeve bolezni poteka s pomočjo posebej prilagojene zdravil skupaj s skrbno nego. Zato je najbolje, da zapusti bolnika doma. Bolnišnično zdravljenje je treba izvajati le v fazi izbire optimalne droge, kot tudi najbolj stroge pogoje - duševne manifestacije, asocialno vedenje. V običajnem poteku hospitalizacije bolezni lahko bistveno poslabša bolnikovo stanje, saj je posebej občutljiva na zunanje dejavnike. Na žalost, v naši državi ljudi z Alzheimerjevo boleznijo, so ponavadi v bolnišnici v psihiatričnih enotah, in ne vedno zagotavljajo ustrezne oskrbe.

Zdravljenje ni poceni, se blokatorjev uporabljajo NMDA-glutamatnih receptorjev, kot tudi zaviralce holinesteraze in nevtralno serotonina (trazodon, sertralina, fluoksetin).

Malo počasno ali celo začasno prekine za je bolezen mogoče s takšno zdravilo je takrin, ampak popolno okrevanje ni mogoče. Dodeljevanje ipidacrine vnos in trajanje zdravljenja s tem zdravilom ne sme biti krajši od dveh mesecev.

Modulatorji se uporabljajo kot sistem glutamatergične, na primer, memantina. Ko blodnjave motnje počutja pacientov predpisano antipsihotikov, predvsem butirofenonom derivate ali fenotiazin, začenši od najnižje odmerka. Izraz agresije in razburjenje obrezana karbamazepin. Glavni sistematično terapijo, bolniki in njihove družine za pomoč pri prilagajanju na bolezen. Bolnik je priporočljivo opraviti najbolj aktiven način življenja, in s pojavom novih simptomov poiskati imenovanje dodatnega zdravljenja.

bolezen

Ker je bolezen napreduje bolnika ne preneha, da prizna le drugim, ampak tudi začne lahko zamenjali v svojem življenju, da bi pozabili na starost dejstva, da bodo ostali v preteklosti.

Gre za kršitev domačih znanj, oseba ne more uporabljati jedilnega pribora, se oblačiti, lahko pozabi jesti. lahko izgubite tudi sposobnost branja, pisanja in računanja, zelo osiromašena besedišča. Bolnik lahko postane agresiven ali obratno sodijo v apatijo. Na zelo zadnjih stadijih bolezni človek ne more obstajati sama, se giblje le v postelji in pogosto potrebuje posebno hranjenje, saj je izguba sposobnosti pri požiranju hrane.

Ko je postavljena diagnoza, bolniki običajno ne živijo dlje kot sedem let, v nekaterih primerih pa se lahko ta rok podaljša.